Spolne disfunkcije: motnje orgazma

V preteklih tednih sem opisovala motnje želje in motnje vzburjenja. Sledi še zadnja skupina spolnih disfunkcij, to so motnje orgazma. Če se motnje spolnega vzburjenja v večini dotaknejo moškega spola, so disfunkcije na področju vrhunca tiste, zaradi katerih večinoma tožijo ženske. 

Orgazem je odziv organizma na dražljaje, ki jim je telo izpostavljeno v fazi vzburjenja. Rodi se v najnižjem nevrovegetativnem centru v sakrolumbalni hrbtenjači, nanj pa vplivajo drugi višji centri. Naše telo je v fazi vzburjenja podvrženo veliki stimulaciji. Na robu so tako čutni živci in otipna vlakna, ki reagirajo na pritisk po telesni površini, še posebej, če gre za naše erogene cone. Živčni končiči sprejmejo električne impulze, te pa potujejo vse do možganov, ki odgovorijo z ukazom po nehotnem, ritmičnem krčenju mišic. Mišice se krčijo v povprečju na 0,8 sekunde. V času orgazma se poveča krvni tlak, bitje srca in hitrost dihanja. V fiziološkem smislu je orgazem proces sproščanja povečanega pretoka krvi in miotonije.

Da pride do orgazma, morajo biti izpolnjeni trije pogoji:

• ustrezno zdravstveno stanje (orgazem se razvije, če orgazmična pot poteka nemoteno),
• dovolj dolga in zadovoljujoča faza vzburjenja (fizična in mentalna spolna stimulacija),
• sproščenost (najlažji pogoj v teoriji, a v praksi nekoliko bolj zahteven; sproščeno stanje dovoljuje boljšo dojemljivost za spolne dražljaje).

Če kateri od teh pogojev ni izpolnjen in se mu ne posveča dovolj pozornosti, se lahko čez čas razvijejo motnje orgazma. Tako kot motnje želje in vzburjenja, tudi motnje orgazma delimo na primarne (oseba nikoli v življenju ni dosegla orgazma), sekundarne (se pojavijo v določenem trenutku v življenju, od katerega naprej ne morejo več doživljati orgazmov), globalna (ko v nobeni situaciji orgazem ni mogoč), selektivna (ko oseba orgazem doživi samo z določeno osebo, sama, v samo določeni situaciji ali času).

Za veliko večino žensk, ki trpijo za to vrsto disfunkcije, velja, da imajo nenasitno željo po seksu, lahko imajo občutek zaljubljenosti, uživajo v spolnih dražljajih, ščegetavček nabrekne, nožnica se navlaži. Kot pravita Masters in Johnson se težava pojavi na koncu, v fazi platoja, ko kljub dovoljšnji stimulaciji orgazma ni na spregled. 

V preteklosti so se pojavili določeni miti, za katere še danes nekateri ljudje mislijo, da držijo. Prvi in najpogostejši je dvojnost ženskih orgazmov, v prevodu, da se vaginalni orgazem in orgazem, do katerega pride s stimulacijo ščegetavčka razlikujeta, tako kot je to trdil Freud. Masters in Johnsons sta kasneje dokazala, da imajo vsi orgazmi, ne glede na tip stimulacije isti izvor v nevrovegetativnem sakrolumbalnem centru. 

Drugi razlog zaradi, katerega ženske največkrat obiščejo terapevta pa je, da orgazma ne morejo doseči le s spolno združitvijo. Tudi za to je kriv mit, da je orgazem doživet s penetracijo edini avtentični ženski orgazem, vsi ostali tipi pa so simptom nevrotičnega konflikta. Šele v zadnjem času so strokovnjaki začeli opozarjati, da je orgazem, doživet s katero koli stimulacijo, avtentičen. Ženske, ki sedijo na stolu spolnega terapevta je v tem primeru treba poučiti, da je stimulacija ščegetavčka tista, ki je po navadi najpomembnejša za doživljanje orgazma in ne penetracija. Prav tako te ženske po navadi ne vedo, da mora biti stimulacija klitorisa za doživljanje orgazma močnejša. Pritisk, ki se na ščegetavček ustvari med spolnim odnosom velja za nežnega.

Za vrhunce na splošno velja, da jih je toliko vrst, kolikor je ljudi na svetu. Nekateri ga lahko dosežejo le s predstavo v glavi, drugi z draženjem bradavičk, tretji z draženjem klitorisa, četrti s penetracijo, peti s stiskanjem mišic medeničnega dna. Nekatere ženske orgazma ne morejo doživeti ob partnerju, brez težav pa do njega pridejo, če so same; za določene je manualni pritisk na ščegetavček premalo in orgazem doživijo s pomočjo erotičnih pripomočkov. Po statističnih podatkih je danes le 10 % žensk takih, ki doživijo popolno inhibicijo orgazma. 

Med najpogostejše fizične razloge za odsotnost orgazma sodijo različne bolezni in zdravstvena stanja kot multipla skleroza, ALS, tumorji ali poškodbe hrbtenjače, trebušne anevrizme, artritis, sladkorna bolezen, hipertiroidizem, hipotiroidizem in druge. Med najpogostejšimi psihološkimi dejavniki so otroške travme, spolne zlorabe, slab odnos med starši in neprimeren razvoj osebnosti. 

Čeprav so razlogi zgoraj pomembni, pa so največkrat za pojav motnje orgazma odgovorni socialni dejavniki. Kot krivci najbolj izstopajo:

• neznanje o spolnem odzivu,
• vpliv družbenih predsodkov,
• hiperkontrola (deluje kot obrambni mehanizem pred občutkom sramu, krivde, strahu – ženske pogosto enačijo seks s prostitucijo),
• konflikti v paru.

Vzroki za vse tipe spolnih disfunkcij se ponavljajo, a tako motnje želje, kot vzburjenja in orgazma so ozdravljive, če ne gre za biološki faktor, ki nam stoji na poti. Čeprav se nam sesuva svet, je za zdravljenje spolnih disfunkcij potrebna velika mera potrpežljivosti, sproščenosti in poznavanja svojega telesa. Kdo ve, mogoče pa prav v reševanju spolnih disfunkcij odkrijemo najboljšo spolnost, ki smo jo kadar koli doživeli.