Boleči razhod

Razhodi, ki nas zabodejo v srce, neskončna bolečina – večino vas ob tem ponovno zaskeli, odlepi se obliž na rani, ne glede na to, koliko je stara. Tako kot po operaciji, vse je zaceljeno, samo slabo vreme nas ponovno spomni na muko, ki smo jo doživeli. 

Sem človek, ki pazi na svoje srce. Slabo prenašam razhode. Tudi če me odrešijo in sprostijo, mi slaba vest ne da miru. Moj čisto prvi je bil lahkoten, nisem opravila nobene težke naloge, nobenega sedenja in odvečnega pojasnjevanja. Kaj pa bi lahko bilo po mesecu zveze? Trudila sem se na vse pretege, da se je začela, a ni bila to, kar sem pričakovala, zato sem se preprosto nehala javljati na telefon. Imela sem srečo, da mobitelov takrat še ni bilo, zveza pa je bila skrivna. Vse kar sem morala narediti je bilo, da sem se nehala oglašati na stacionarni telefon in hoditi še kam drugam kot v šolo. Mesec dni in stvar je bila pozabljena. 

Druga zveza pa je bila že prva, ki me je zlomila na pol. Ne spomnim se prav dobro, kako se je razhod zgodil, a vem, da je bilo veliko težje kot prvič. Takrat so mi pomagali prijatelji v klasičnem slogu. Peljali so me ven in pustili, da se napijem in komaj prikotalim domov. Do jutra je bilo vse super, malo joka po poti, potem pa je nastopila otopelost, ki ti jo prinese samo alkohol. Prvič nisem zaspala v skrbeh in z zoprnim občutkom stiskanja v prsih. A kako šokantno, naslednji dan je prišlo vse nazaj, dvojno. Solze so mi lile po licih in čas je bil za žalostne pesmi. Še sreča, da sem imela psa, ki me je silil, da sem se trikrat na dan odpravila ven. Vozila sem jo po poteh, ki sva jih prehodila skupaj kot par, morda pa se še kdaj srečava. Ob tem me je spremljala žalostna melodija mojega discmana. 

Najtežje ga je bilo gledati v šoli, na hodnikih in reagirati sproščeno, vsakič, ko sta se najina pogleda srečala. Še sama ne vem kdaj, a bolečina je počasi popustila, postopoma sem ga nehala iskati zunaj in se izogibati srečanju. Spet sem bila sproščena v družbi, globoko v sebi pa sem se zaklela, da tega nočem doživeti nikoli več. 

A ker osel nikoli ne gre samo enkrat na led in si pri sebi ponavljamo, da bo naslednjič, ko bo glava znala postopati zrelejše, veliko bolje, ponovno stopimo v kravjak. Za začetni občutek in odlično likanje posteljnih rjuh sem bila pripravljena zastaviti tudi sebe. In to sem naredila z odliko. To je bila zveza, ki je do takrat trajala najdlje in za katero sem že pol leta prej vedela, da se bo končala klavrno. Kljub temu me je razhod presenetil kot strela z jasnega. Čeprav se je v moji glavi odvijalo po pričakovanjih in je bilo točno to kar sem si želela, so moja usta ustvarjala prošnje. Bedne prošnje po usmiljenju. Še glava mi je namigovala, da naj raje utihnem, ker sem zvenela res patetično. A bilo je konec. Bila sem tako pretresena, da sploh ne vem, kako sem prišla domov. 

Zvilo me je do drobovja. Naslednje dni sem slepo verjela, da bo pricapljal nazaj. Vsakih pet minut sem pregledovala družabna omrežja, fotografije in sporočila, ki se nikakor niso hotela naložiti, kljub minutnemu osveževanju. Nisem mogla verjeti, da mi niti enkrat ni zapiskal telefon, če pa je že, pošiljatelj ni bil pravi. Zabubila sem se v posteljo, še kosila sem jedla tam. Premaknila sem se samo na stranišče, dva tedna me ni bilo na spregled niti v šoli. Kuhalo me je, imela sem občutek, da je konec sveta. Bila sem v tretjem letniku gimnazije in moje življenje se je za leto dni spremenilo v čisto nočno moro. Spodnje polovice sebe nisem pogledala niti v ogledalo, kaj šele, da bi se spodaj dotikala. 

Na faksu so se stvari umirile. Dobila sem svojo pravo lekcijo iz razhodov, zato sem bila previdna in odločena, da bom zaščitila samo sebe že veliko prej in ne bom vlekla do zadnje sekunde, v kateri se bom poniževala. Vse je bilo v redu, ko je spet nastopil trenutek identičen tistemu iz srednje šole. Kam hudiča je šla moja glava? Ne bi morala biti z leti vedno zrelejša, ne pa vedno bolj neumna? Uspelo mi je ohraniti svoje dostojanstvo, čeprav so mi solze prvi dan lile kot iz škafa. To je bilo tudi zadnjič, ko sem doživela histerični jok in hlipanje. Pobrala sem se hitreje, kot sem si mislila in ponovno začela iskati sebe.

Občasno še vedno zaskeli, a spomini postajajo vedno bolj bledi, a kljub temu mi služijo, da me, ko izgubim kompas, postavijo na prave tirnice. In vem, da bom enkrat spet zastavila svoje srce, upam le, da mi bo glava olajšala plovbo po nemirnem morju.