Oh, ta trideseta

Smešno, nikoli si kot otrok nisem predstavljala, da bom v kristusova leta, kot Bridget Jones vstopila samska. A ta mejnik sem prestopila, ne samo samska, temveč srečno samska in še vedno pri ta starih. 

Po eni strani se mi je že kot mladostnici dozdevalo, da bo tako. Ne da bom še vedno živela doma, to me je lopnilo po glavi tako močno, kot si nikoli nisem bila zmožna predstavljati, ampak da bom ta leta dočakala samska. In iz leta v leto se je moje prepričanje utrjevalo. Prvih trideset let je bilo res čudnih in razburkanih na tem področju. Od skrivnih otroških sanj o poroki, zanikanja zaljubljenosti, ponosa in sramu v prvi zvezi, bolečina po koncu, priseganje na vse bogove, da se to ne bo več ponovilo in na koncu obljuba sami sebi, da bo boljše z leti. No, leta so tu in z njimi tudi mir. Ne vem, ali sem si ravno to predstavljala v zgodnjih dvajsetih. 

Takrat so bili bolj kot lik Bridget Jones med dekleti popularni romantični filmi s srečnim, pravljičnim koncem. In biti sam je bil strašljivo. Vedno smo bili obkroženi z ljudmi, doma, v šoli v prostem času. A z leti, ko sem za sabo imela celo goro propadlih zvez, se je nekaj v meni obrnilo. Nekega večera, ko sem se pozno vračala s faksa in sedela sama na avtobusu domov, sem, ko se gledala skozi okno, začutila mir. Moje glave ni obremenjeval dogovor, opravek, odgovornost do drugega. Nekaj v meni se je premaknilo in strah pred “biti sam” se je sprevrgel v strah “biti v zvezi”. 

Bolj, ko sem se bližala tridesetim, manj sem razmišljala o resnih zvezah. Posvetila sem se pomembnejšim vprašanjem, kot so iskanje službe, napredovanje in na koncu končno nakup stanovanja. No, vse to sem pričakovala pred tridesetim. A me življenje ni poslušalo. Še več, pod noge mi je vrglo še poleno več, ob katerega sem se spotaknila in obležala na tleh – diagnoza primarne multiple skleroze. V tistem trenutku se je vse otroško vrnilo nazaj. Znova sem razmišljala o resnejših zvezah, celo otrocih, ki si jih nikoli prej nisem želela. Preteči je moralo kar nekaj časa, da sem se znova vrnila na svojo, zeleno vejo.

Res je, da ti bolezen ne vzame tega, a jaz še danes mislim, da so otroci pri tej diagnozi tveganje, ki si ga ne želim. Tudi, če bi imela rada otroke in močno željo po njih, se za to ne bi odločila. Primaren razlog ni to, da bi otrok potem spremljal moje stanje, ki se bi iz leta v leto slabšalo, temveč sem pri tem čisti sebičnež. Zaradi hormonskih sprememb in možnega poslabšanja bolezni ne želim iti čez proces nosečnosti. Pri partnerjih je malo drugače. Iskreno ne vem, kaj naj si mislim. Nekateri ljudje govorijo, da pri taki diagnozi potrebuješ nekoga, ki te spremlja skozi življenje, mene pa se po glavi vrti vprašenje, kaj bi takemu človeku lahko sploh lahko dala. Čeprav se sliši čudno, me je diagnoza podprla v svoji prejšnji odločitvi – ne otrokom in tudi ne zvezam. Na trenutke pri zadnji odločitvi nisem tako neomajna, medtem ko me pri prvi ne premakne še tako divji veter. 

Zakaj so ženske pri tridesetih samske? Če odmislim diagnozo, bi rekla dokaj prežvečeno frazo – ni časa in ni kraja. Študij, iskanje službe, vztrajanje v službi, garanje za napredovanje, za denar, ki ga krvavo potrebuješ, da se osamosvojiš. In vmes čisto po tiho na vrata potrkajo trideseta. A nasproti moji tezi stojijo vse tiste ženske, ki jim je kljub študiju in službi uspelo imeti družinsko življenje. Večinski razlog po mnenju drugih je samostojnost in nepripravljenost prilagajanja.

Težko je s prstom točno pokazati, v katerem grmovju tiči zajec. Nekatere se odločijo zavestno, druge pustijo, da srečajo življenje. Delajo tisto, kar jim je v določenem trenutku dano in se ne obremenjujejo z biološko uro, ali z vprašanjem “kdo ti bo pomagal, ko boš stara”. Glavni mejnik so otroci. Ko jih ima kdo v družini in je po možnosti še mlajši od tebe, dobiš pomilujoči pogled in oznako “stara devica” čeprav ne eno in ne drugo ne drži. Ampak prav, pa naj bom stara devica.