Prevedena simbolika

Vonj po kuhani šunki in barvanih jajcih v teranu vsako soboto pred veliko nočjo me vedno ponese nazaj v brezskrbno otroštvo. Čeprav mi v nedeljo hrana gleda že iz ušes in hren izgubi svojo moč, sem ponosna na obloženo mizo, posejano s simboli velike noči, ki, čeprav nisem verna, vzbudijo v meni nekaj posebnega. 

Letos je šlo vse narobe. Ker morajo biti moje potice vsaj brezglutenske, če ne veganske, sem se v petek mučila s testom, ki ni in ni uspeval. Na koncu je sicer bil rezultat, a ne tisti pravi. Vsem trem je nekaj manjkalo. Prav tako jajca niso bila tako vijolična in posuta z magičnimi kristali, kot so bila leta poprej. Ko sem razočarana sedela za kuhinjsko mizo in pregledovala svoj nabor prazničnih jedi, sem se potopila v simboliko vsega tistega, kar sem imela na mizi. Preskočila sem tisto krščansko – hren so žeblji, rdeči pirhi kaplje Kristusove krvi in potica trnova krona. Čeprav je moja letos res bila. Ne, zaneslo me je med poganske simbole, ki jih je krščanstvo nekaj prevzelo, večinoma pa so romali v pozabo.

Velika noč danes je globoko zakopana v vero in preživljanje časa z družino. Redkokdo jo še poveže s prebujanjem pomladi, čeprav je bilo vreme vsaj letos res spomladansko. Skoraj za kratke rokave. V predkrščanskem obdobju pa velika noč ni bila kaj več kot to – slavljenje prebujanja pomladi. Velika večina simbolov, ki so kasneje postali del krščanstva in omenjenega praznika, je bila za pogane simbol plodnosti, seksualnosti in ponovnega rojstva.

Zajci, tisti, ki danes krasijo velikonočno mizo, največkrat gre za čokoladne, so v predkrščanskih časih ponazarjali seksualno vitalnost. Nič čudnega, da so si izbrali prav zajca, saj je žival, ki se najhitreje razmnožuje. Ste kdaj videli domačega zajca in njegovo hitrost naskakovanja, česar koli mu je prišlo na pot? No, tukaj ni posebej velike uganke. Krščanstvo je kasneje ta simbol nekoliko zakrilo – postal je simbol življenjske moči in energije.

V nekaterih indo-evropejskih tradicijah so imela tudi jajca podoben simbolični pomen. Ponazarjala so maternico, življenje in kozmično stvarjenje. Pobarvana so imela pomen sreče in plodnosti. Njihova oblika pa je spominjala na rojstvo in razmnoževanje. Kot tista, s katerimi se igramo v postelji. 

Predkrščanski spomladanski rituali po Evropi so naznanjali vrnitev seksualne energije, ki je pozimi spala. Enako so se s tem poklonili porokam med bogovi in boginjami ter prebujali zemljo. Med boginjami je bila najbolj znana germanska – Ostara – boginja pomladi, zore, plodnosti in ponovnega rojstva pomladi. Njej je bilo posvečenih tudi največ spomladanskih ritualov, ki jih je kasneje nadomestila krščanska velika noč. Angleška beseda “easter” izvira iz imena germanske boginje.

Predkrščanske kulture niso ločevale seksualnega in naravnega, zanje je bila seksualnost enaka življenjski energiji. Veliko noč na stran, med najpomembnejšimi simboli takratnega časa so bile kače kot simbol regeneracije in zemeljske energije. Med drugim so jih germanska in slovanska ljudstva povezovala s spomladanskimi nevihtami, ki so prebujale zemljo. Lilije, ki jih danes vidimo predvsem v mrliških vežicah, vijolice in krokosi so zaradi oblike cveta simbolizirale seksualnost in žensko energijo. Semena so bila simbol osemenitve, plug je predstavljal moški princip, medtem ko je zemlja ženskega.

Krščanstvo veliko poganske simbolike ohranja, nekaj preveč eksplicitne pa je izbrisalo ali reinterpretiralo. Primer zadnjega so kače, ki v krščanstvu prevzamejo simboliko greha in skušnjave. Plug, zemlja in seme so se ohranili, a dobili drugačen okvir, ker so bili preveč vpeti v življenje ljudi. Krščanstvo jih je povezalo z blagoslovom polj. Enako kot kače so tudi koze, včasih simbol seksualnosti, dobile negativen pomen pohote in hudiča.

Pa jajca in zajci? Jajca predstavljajo vstajenje, zajci pa nedolžnost spomladanskega časa. Medtem ko zagrizem v kos šunke ali potice, se bom raje kot Kristusovega trpljenja spominjala pomladi, ki jo že nestrpno čakam, saj naj bi poleg alergij, v moje življenje prinesla tudi svežo seksualno energijo.