Obisk tete s Krvavca

Vsak mesec, vsak vražji mesec pride na obisk. Kot nepovabljena tašča, ki dva tedna intenzivno ponavlja, da bo prišla, nato pa te kar naenkrat preseneti pred vrati. Če imate moški tašče, imamo ženske eno in edino, teto s Krvavca. 

Prvič je prišla nenapovedano, ko sem bila stara deset let. Tistega dneva se spomnim, kot da bi bilo včeraj. Zunaj se je pripravljalo na pomlad in čeprav sem se zjutraj počutila nekoliko slabše, sem želela v šolo. Mama mi je kupila nov komplet in že dan prej sem ga vzela iz omare in ga prestavila na stol ob pisalni mizi, kjer je čakal do jutra. Po obveznem umivanju zob in ogledovanju prvih kocin pod pazduho sem skočila iz pižame in si oblekla pripravljene svetlo modre žametne hlače na zvonec, belo majico in svetlo modro kosmato jopico s črnimi črtami. Bila mi je všeč, še posebej, ker je bila prva jopica z zadrgo pri strani. 

Oblekla sem še plašč, obula temno rdeče lakaste čevlje, vzela torbo in že odhitela za blok, kjer me je čakala sošolka in najboljša prijateljica. Do šole sva imeli približno petnajst minut hoje. Čeprav sem prekipevala od ponosa, ker so vse sošolke hvalile moja oblačila, se nisem počutila v redu. Zbadalo me je v trebuhu in postajalo mi je vedno bolj slabo. Ker me je bilo strah, da me bodo poslali domov, sem raje tiho počakala do konca pouka, nato pa se s sošolko peš odpravila domov.

Polovice stvari, ki mi jih je pripovedovala, sploh nisem slišala. Želela sem se čim prej uleči v posteljo. Pred blokom sem se hitro poslovila in tekla domov. Občutek sem imela, da me bo razneslo. Doma sem pozdravila mamo, ki je takrat delala še ponoči in se zaprla v kopalnico. Preoblekla sem se v trenirko, kaj pa veš, mogoče sem se tako zredila, da me je tiščal pas na novih hlačah. 

A ni bilo to. Potegnila sem hlače dol in se usedla na straniščno školjko. Držala sem se za trebuh in čakala. Šele ko sem vlekla hlače nazaj nase, sem opazila. Sranje, rjav madež na hlačah. Moja prva misel je bila, da umiram in zajela me je panika. Kričala sem od strahu, vse dokler v kopalnico ni prišla mama. Ta pa je samo pogledala in se začela smejati. Še vedno v šoku, nisem vedela, kaj je narobe. Vse do tistega groznega stavka:

“Menstruacijo si dobila.”

Padla sem v jok, misleč, da bo taka moja nova resničnost. Vsak dan bom morala nositi vložke, vsak dan bom krvavela. Šele po dokaj smešnem pogovoru z mamo sem ugotovila, da bo sicer teta prišla vsak mesec, ampak bo tudi odšla. Bila sem pomirjena in nič drugega si nisem želela, kot da bi spala do jutra. 

Od takrat naprej so bili moji rdeči dnevi v šoli težava. Ker sem bila prva med sošolkami (tako sklepam, glede na to, da sem bila tudi največja med vsemi) z rednimi obiski, sem bila tiho. Ko smo se preoblačile za ure telovadbe, sem se skrivala po vseh možnih straniščih in nosila še boksarice čez spodnje hlače. Ko sem hodila na stranišče, sem vložke skrivala po žepih ter nežno, z občutkom odpirala embalažo, da se ne bi slišalo.

Mesec za mesecem sem dobivala nove znake. Mozolji so se m pojavljali po celem obrazu, postajala sem vedno bolj tečna, menstrualni krči pa so bili vedno hujši. Tudi v obdobju, ko je večina mojih sošolk že imela menstruacijo (takrat sem bila pri telovadbi v vrsti že zadnja, torej najmanjša), a se o tem ni govorilo, je meni grenila življenje. Drugi dan je bilo najhuje bruhala sem na vsakem koraku, kljub Nalgesinom, ki sem jih pojedla, ni bilo nič boljše. Razredničarka me je pošiljala domov še celo v srednji šoli. Hormoni so se nekoliko umirili v četrtem letniku gimnazije, vendar prvega in drugega dneva še vedno nisem preživela brez tablet. 

Preizkusila sem vse, termoforje, Nalgesine, zelišča, kontracepcijske tablete (tisti čas, ko sem jih jedla, sem bila v nebesih), celo energijske spodnje hlačke. Nič, razen kemije, ni pomagalo. 

In da ne omenjam PMS-a. Takrat sem neprepoznavna, preplavijo me solze, pojavljajo se mozolji, jem Nutello na žlico, postanem tečna in lahko bi svojo jezo stresala cel dan. Poleg tega slabo spim, se potim in zaradi bolečih prsi ne morem spati na trebuhu. Tako točno vem, kdaj bo znova potrkala na vrata.

Čeprav bo to zvenelo čudno, sem vesela, da jo imam. Brez nje ne bi bilo dobrih in smešnih zgodb, ki povezujejo ženske. Skoraj vsaki izmed nas se je že zgodilo, da je v trgovino po vložke pošiljala svoje partnerja ali očeta, da se nam je ulilo med nogami, ko smo vstale iz stola med pomembnim dogodkom, da smo vsake toliko časa čutile olajšanje, ko se je končno prikazala kri med nogami.