Drkajva skupaj!

Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika:

• samozadovoljevanje: “draženje svojih spolnih organov navadno za dosego orgazma”
• odnos: “kar obstaja med stvarema, stvarmi, ki imajo z določenega stališča kaj skupnega”

Že po slovarskih definicijah je seks oziroma spolni odnos nekaj družabnega, nekaj, pri čemer morata sodelovati vsaj dva, medtem ko je samozadovoljevanje igra enega, ki draži svoje spolne organe. Vendar, zakaj bi samozadovoljevanje moralo biti osamljeno, še posebej takrat, ko imamo na voljo družbo in globok intimni odnos? Zakaj je seks veliko bolj družbeno sprejemljiv kot drkanje v dvoje?

Morda se odgovor skriva v večnem sramu, ki obdaja samozadovoljevanje. V očeh abrahamskih religij je to še vedno greh, medtem ko je seks po poroki več kot sprejemljiv. Seveda, saj je to edini način, ki nam da potomce, ki ohranjajo naš rod. Kaj pa je samozadovoljevanje? Samo zagotavljanje užitka in nič drugega. Iz samozadovoljevanja se ne rodi otrok, samo orgazem in užitek. 

Kljub temu je naša družba presegla okvire seksa kot načina ohranjanja rodu. Danes v spolnosti predvsem uživamo, skrbimo drug za drugega in svojo naslado. Pri samozadovoljevanju pa še vedno skrbimo samo zase, najraje stran od oči partnerja. 

Otopeli od sramu

Sprva je bil tudi moj pogled podoben. Samozadovoljevanje je bilo samo moje, moja slast, moj orgazem. Ideja, da bi to počela v paru, se mi je porodila nekoliko kasneje, ko sem bila sita rigidnih vlog predigre. Ti obdelaj moj organ, jaz bom tvojega. S tem ni nič narobe, še več, krasno je, ko nekdo zna poskrbeti zate ali te celo prekaša v tehniki. Vendar sčasoma lahko postane nekoliko monotono, roka za hlače, jezik na ščegetavček, predigra končana. 

Tako se mi je porodila ideja, da bi morda začela sama, ena na ena, igra s samim sabo. Nekoliko v strahu in pričakovanju hkrati, sem to začela početi zjutraj, ko je gospod še spal. Vedela sem, da me bo izdala nadvse škripajoča postelja in res se je predramil na polovici moje poti proti orgazmu. Vendar ni šlo vse po mojih pričakovanjih, nenadoma sem začela čutiti rdečico sramu na svojem obrazu. Oblivalo me je, ker me je prvič nekdo opazoval. Moji prsti so otopeli in raje sem draženje breskvice opustila. 

Po kasnejših pogovorih z različnimi partnerji sem pri večini naletela na dober odziv, čeprav bi sami raje opazovali kot hkrati upravljali svoj organ. Zakaj? Po glavi jim je hodilo samo eno, neskončen sram, ki so ga občutili pri samozadovoljevanju v dvoje.  

Zakaj ga ne bi premagala skupaj?

Če pri tem dejanju oba občutiva sram ali strah, zakaj ju ne bi premagala skupaj? Kot Don Kihot in Sančo Pansa združena v boju proti mlinom na veter. In sva preizkusila nekaj novega. Strinjala sva se, da oba to počneva na svoj način in z dejanjem ne ogrožava “običajne” predigre. Brez začetnih težav seveda ni šlo, vendar ko sva jih prebrodila, sva ostala drug z drugim, vendar hkrati vsak zase. Hkrati doživeta orgazma in smeh po končani predstavi. Ni slabo, sploh ni slabo. 

Sčasoma je tudi to postalo del predigre ali naju je reševalo, če je bilo telo utrujeno ali bolno. Nihče nas ne pozna bolje kot se sami in ob samozadovoljevanju je užitek zagotovljen, še posebej privlačno pa je to, da ob tebi leži nekdo, ki počne enako kot ti, išče svoj užitek.

Nekaj drznosti in spoštovanja do krčenja lastnega telesa in čudaških vzklikov in stvar postane nadvse lahka in zabavna. Poseben občutek je opazovati partnerja med samozadovoljevanjem in hkrati potešiti lastno ščemenje. Ko smo skupaj v postelji, sta vsak sram ali strah odveč. Ostati morajo le gola telesa in želja po raziskovanju užitka.