Predigra, glavna igra

Ste kdaj v predigri uživali tako zelo, da nikoli ne bi prešli na glavo dejanje? Ali pa je bilo kdaj glavno dejanje veliko slabše od predigre? Meni se je ta film v glavi odvil že večkrat. Ne kritiziram glavnega dejanja, a včasih je bila predigra veliko boljša. Zanimivo je le, zakaj moja glava ni zmožna obojega, predigre in glavne dati v isti koš, koš seksa.

Predigre so bile vedno odlične – dolge in presenetljivo nadpovprečne, če je bila glava “tukaj in zdaj”. Vlekle so se skozi celo popoldne, tudi s postanki za kavo, ali golo ležanje in gledanje televizije. Občasno je padel tudi kakšen sladoled. Morda so to leta, ali nova hormonska slika, a zadnje čase mi izjemno ustreza ta ritem. Popoldansko držanje na robu in v pričakovanju, brez kakšne velike potrebe po vtikanju. 

Nič nimam proti temu, a zdi se, da je domišljija tam bolj omejena. Še posebej, ko se začneš zavedati svojih telesnih omejitev – ker v višino merim meter in piškot, sem redkokdaj razpoložena za glavno igro v stoje; ker me občasno zaradi miomov v notranjosti boli, se težko pripravim do misijonarskega položaja. Še dobro, ker ga zares nisem nikoli marala. Svoje pa naredi tudi rutina, za katero sem v zadnjih desetih letih spoznala, da v resnici ni nič slabega. Tam lahko na test postavim tudi svoje jogijske sposobnosti. 

Nasprotno vtikanju je pri predigri domišljija neomejena. Lahko se zgodi spontano, lahko bolj načrtovano, med kuhanjem, med ležanjem, kjer koli, če vas ne preplavi sram. Brez težav se lahko dogaja na boku, na hrbtu na trebuhu in ja, lahko je samo preprosto ležanje in božanje. 

Predigra bolj kot glavno dejanje aktivira nevrološki in senzorni sistem ter telesni čustveni odziv. Kombinacija vsega tega ustvari večji občutek povezanosti in seveda, pričakovanja. Sploh za zadnjega lahko več kot potrdim, da je to res. Vzburjenje je pri predigri na vrhuncu. Vsakič, ko naše telo zazna, da ga čaka nekaj prijetnega, počasi sprošča dopamin. Enako je predigra, drugače kot glavno dejanje, osredotočena na več erogenih con in nežno prebuja in stimulira živčne končiče, povsod, kjer lahko. 

Dve najboljši stvari predigre sta, da človek ohranja kontrolo nad ritmom, ki ni pogojen s potrebo po vtikanju, in zmanjšan pritisk, kako sem videti, kaj bom, v kakšnem stanju bo moje telo, ali bo zmoglo seks in podobno. Kot “control freak” rada držim kontrolo nad ritmom, hitrostjo in intenzivnostjo predigre. Enako mi je všeč, da mi, čeprav mogoče zveni bizarno, odpade vsaj polovica skrbi, ki jih imam še vedno, ne glede na leta.

Moje ugotovitve potrjuje tudi znanost. Za večino ljudi, tudi zame, so možgani glavni vir vzburjenja. Predigra možganom daje možnost, da raziskujejo bližino, novosti, občutke, in uporabljajo domišljijo, medtem ko je samo dejanje vtikanja repetitivno in predvidljivo. 

Danes predigro velika večina ljudi jemlje kot predpripravo na glavno igro. Nekaterim je dovolj deset minut, drugi si vzamejo čas, a vedno končajo pri glavni igri. A predigra ni zgolj predpriprava in ni manj kot seks, temveč bi jo morali vzeti kot del seksa. Lahko je tudi samostojen akt, zakaj ne? S predigro in glavno igro smo si sami postavili meje v glavi, ki sem jim tudi jaz zvesto sledila. Potem pa se je v meni zgodil obrat. Naučila sem se, da svoje telo spoznavam veliko bolje med predigro in da si brez težav vmes privoščim tudi počitek in potem začnem znova. Kaj je boljšega od dolgih popoldnevov v postelji?

Predigra zame postaja glavna igra. Nikoli se ne bom odpovedala temu, kar danes poznamo kot glavno igro, a zakaj bi se vedno moralo končati pri tem? Morda pa jer predigra popolnoma dovolj in orgazem na koncu predstavlja le še češnjo na torti.