Kje so meje?

Koliko o svoji intimi poveste prijateljem oziroma prijateljicam? Jih povabite na kavo in čebljate kdaj o preteklem večeru? O podrobnostih tistega večera? Ste se sploh kdaj spraševali, ali povedati to svojim prijateljicam, ali raje zadržati zase? Sama sem bila vedno v slednji skupini, ko je prišlo do pogovorov ob kavi. Na vrsti je bilo vse prej kot to. 

V moji mladosti se je podrazumevalo, da ko ima dekle fanta, da seks pride v paketu. Nikoli nismo spraševali o podrobnostih. Mene so sicer zanimale po eni strani, po drugi pa jih nisem želela vedeti. Osebo, s katero psi delim tedenske kave in pot v šolo, sem želela v svoji glavi ohraniti tako, kot je bil naslikana pred mano. Zato sem bila v prihodnosti celo hvaležna. Enako se podrazumeva, da če pišem blog, na katerem objavljam ocene igrač, da jih moram pred tem tudi preizkusiti. A o tem se nikoli ni govorilo. Bila je zgolj informacija, s katero si si lahko napletel lastno zgodbo v glavi, če si jo potreboval. Večina ljudi pa v tisti “temni” kotiček v svoji glavi nikoli ni šla. 

Ta kotiček obiskujem vsake toliko časa. Večinoma si izmišljam zgodbe o neznancih, vsake toliko pa na vrsto pridejo tudi prijatelji. Nikoli z njimi ne preverjam svojih predstav. V težek položaj bi spravila sebe in njih. Fantov mogoče niti ne, ker to znajo obrniti na šalo in je zato z njimi pogovor o teh stvareh bolj sproščen kot s prijateljicami. Te bi spravila v kočljiv položaj in morda skrivoma sprožila celo kakšno zamero. 

Med pregledovanjem člankov na internetu sem jaz s svojo trenutno mentaliteto daleč od tistega, kar naj bi ljudje počeli. Večina seks terapevtov celo zagovarja nekatere prednosti pogovora o seksu s prijatelji, kot so to delale štiri ženske v Seksu v mestu, vendar s spoštovanjem meja. S tem naj bi se pogovori o seksu normalizirali tudi izven mehurčka para. Dobro, menda za nekaj, kar se zdi samoumevno, če imate tak odnos s prijatelji, obstajajo pravila obnašanja. Med njimi je glavno pravilo povedati partnerju, o čem boste govorili prijateljem in ga prositi za dovoljenje. Iskreno, meni ne bi na kraj pameti padlo, da bi o tem povedala partnerju. Če bi me v spolnosti z njim kaj motilo, bi mu to povedala, nikoli pa ne bi prosila za dovoljenje, da o tem povem prijatelju na kavi. Po vsej verjetnosti vam niti ne bo dal dovoljenja govoriti o težavah v spolnosti. Zakaj bi torej prosili za dovoljenje?

Drugo pravilo je, da ne skačete na prijatelja s podrobnostmi, ki jih ne želi slišati. Tega zagovarjam in predvidevam, da je bolje kakšno stvar, ali v mojem svetu, vse, povezane s spolnostjo, zadržati zase. Večina ljudi pravilno zna presoditi, ali je prijatelj pripravljen poslušati podrobnosti, ali je pogovor o spolnosti nekaj, čemur se izogiba. Pravila, ki ga nihče ne omenja, meni pa se zdi pomembno, je, da od prijatelja ne pričakujete istega v zameno. Jaz sem povedal tebi, ti boš meni. A to se velikokrat zgodi. Povemo preveč, ko pa se zavemo ranljivega položaja, želimo, da enako za nas naredi drugi.

Nikoli se o svojih tegobah in strahovih v seksu nisem pogovarjala s prijateljicami. Morda bi se morala. A še danes se mi zdi prav, da se nisem. Ne zato, ker bi se bala, da bi informacijo lahko izkoristili proti meni, če se prijateljstvo konča, temveč zato, ker sem se bala, da bi se v tem, kar pripovedujem, počutila samo. Zdelo se mi je, da prijateljice ne bi nastavljale ušes mojim zgodbam, niti da bi mi olajšale marsikatere muke. Zato sem bila tiho oziroma sem se naučila svojo intimo debatirati s tistimi, ki so vanjo veliko bolj vpleteni – s svojimi partnerji.