Ulica zlomljenih src

Grd padec z drevesa, hiter tek med vrtečimi se kolesi, pretep pod oknom ob treh ponoči – da, mačke imajo devet življenj. Z njimi se lahko primerja le človeško srce, ki doživi tisoč in eno zlo, a še vedno bije naprej. 

Največji in najhujši srcozlomi se, po mojem mnenju zgodijo v obdobju odraščanja. Prvega sem, po zapisih v dnevniku, doživela v osnovni šoli, ko sem se do ušes zaljubila v shiranega metalskega frajerja, ki je v petem razredu postal moj sošolec. To je bilo obdobje, ko so med poukom med klopmi romala sporočila, skrita v gube zmečkanega listka, obdobje, ko so bile vse zadnje strani zvezka porisane s srčki in rožicami. Takrat je bil en nasmeh dovolj, da se je srce stopilo in en njegov pogled k drugi punci dovolj, da se je zlomilo. 

Želela sem biti protagonistka velike romantične zgodbe, Trnuljčice, Titanika, tudi, če se mi je konec zdel naravnost beden. Želela sem si težav, trpljenja, vsega, da bi bil le konec dober. Zgodilo pa se je ravno obratno. Sprva je bilo dobro, potem so sledile težave in neznosno trpljenje. 

Po nesojeni ljubezni z metalcem so prišle nekaj dnevne, redkokdaj mesečne zveze s fanti, ki mi niso bili preveč všeč. Bolj mi je ustrezal občutek, da si te nekdo želi, da je to prvi korak v odraslost. Ta srečanja so se končala tako, da sem se nehala oglašati na telefon, z njihove strani pa sem večinoma slišala stavke: “Sva še mlada, mogoče čez nekaj let.” Takrat sem verjela v to, da se znova srečava čez nekaj let. Pa so leta minevala, zaljubljenosti so prihajale in odhajale, spomin pa je vedno bolj bledel. 

Prvo zvezo z resnimi posledicami, sem doživela v drugem letniku gimnazije. Takrat se mi je sesul svet. Težko sem se vklopila v družbo tabornikov, ki so te vsi gledali po strani. Res je, da jim mogoče nisem dala niti prave priložnosti, vendar so bili vedno zraven. Kot da bi hodila z vsemi gorenjskimi taborniki. Ko sva prekinila, se je naredila prva zareza v srce. Ko sva se srečevala na hodnikih in v lokalu med odmori, se je zareza še nekoliko bolj poglobila. Ker sem vedela, kje hodi domov, sem se za kratko obdobje spremenila v psihopatskega zalezovalca. Še dobro, da sem imela psa in je bil sprehod moj izgovor. Sprehodi so postajali vedno redkejši in nekaj tednov kasneje se je na moja usta vrnil nasmeh. Šla sem novim avanturam nasproti. 

Naslednja je prišla kmalu zatem, vendar je bil fant nekoliko bolj čudaški, zveza pa je trajala kar celo leto in nekaj mesec dlje od prejšnje. Vse se je zdelo v najlepšem redu. Doma so ga oboževali, prijatelji so se slinili, jaz pa umirala vsakič, ko sem ga videla. Pa sem tudi to poslala v franže. Obdobje zaljubljenosti je minilo in začelo me je motiti vse. Njegova divjaškost me je začela motiti, ker sem bila jaz daleč od tega. Bil se je sposoben usesti na vlak in izginiti za mesec dni, brez telefona. Še bog ni vedel, v katero smer potuje. Razganjalo me je od skrbi, prav tako pa sem dobro vedela, da temu ne bom kos. Jaz igram varno, ne tvegam. Sem človek, ki si pol leta vnaprej rezervira letalsko vozovnico in ima pripravljeno celo pot. Zaradi tega in še drugih razlogov sva šla po skoraj dveh letih vsak svojo pot. 

Tokrat sem jo odnesla slabše kot prvič. Če je bila takrat zareza, se je zdaj srce dokončno prelomilo na pol. Dva tedna me ni bilo na spregled. Zmožna nisem bila iti niti v šolo. Dva tedna sem bolščala v telefon, postelja pa je postala moja najljubša prijateljica, v njej sem celo jedla. Po tem obdobju sem se morala spraviti v šolo in nadaljevati življenje, a sem bila nadaljnjih osem mesecev kot zombi. Tako me je prizadelo, da si pet let nisem želela ničesar, sem pa spoznala svet igrač. 

Vse naslednje zveze so bile mirnejše, a vedno s slabim koncem. Danes sem še vedno Samska, a v dobri družbi. Srce se je zacelilo, na zalogi pa imam še nekaj življenj. Vsaj mislim.