Kranj – Bohinj – Kranj

Ko se začnejo dvigati temperature, ko se majski hrošči zapletajo v lepo počesane lase deklet, se v moji glavi začne dopust. V službi odštevam dneve, porabim še zadnje atome energije in hrepenim po samoti, tišini in času jutranjih orgazmov. 

Kljub pravim miselnim nastavkom je bilo letos v zraku nekaj čudnega. Cepljena, osvobojena strahu, ki me je spremljal dobro leto, sem pričakovala, da bo letošnje leto nekaj posebnega. Hedonizem. Sproščenost, orgazmi, odlična hrana, koncerti, dobro vino. Čeprav se je začelo po pričakovanjih, je moja dopustniška vnema začela kopneti v začetku julija. Nisem najavila dopusta v pisarni, sanjalo se mi ni, kam naj grem, kaj naj počnem. Že ob misli na načrtovanje, sem postala še za odtenek bolj utrujena, kot sem že bila. 

Sanjala sem o Španiji, vendar mi je korona sanje spet spremenila v nočno moro. Ker je delta povzročila preplah v službi, in si je sodelavka že rezervirala ves avgust, mi ni preostalo drugega, kot da na slepo pokažem na datum, ugasnem računalnik in grem na odklop. 

Bila sem brez načrta, brez volje, še želja po orgazmih je nenadoma usahnila. Prve štiri dni sem samo spala, jedla in pila. Računalnika nisem mogla pogledati, kaj šele, da bi napisala članek ali preizkusila kakšno novo igračo, čeprav so me vsak večer vabile k sebi v posteljo. Šla sem si že pošteno na živce. Celo stanovanje sem imela zase, imela sem samoto in mir, ki sem ga tako potrebovala v preteklih mesecih življenja s starši. Vendar se v meni ni premaknilo nič. Tako kot se je na morje odpeljal črni citroen, se je na dopust odpeljalo tudi moje ščemenje. 

Ker se je čas moje samote zaradi otečenega obraza mojega očeta prehitro končal, sem bila prisiljena razmišljati o tistem pravem dopustu. Času zame. Kljub temu sem mencala in nesrečnica naletela še na menstruacijo. Dnevi so mi polzeli iz rok. Nekoliko pod pritiskom sem nekega jutra na telefonu pritisnila gumb ‘rezerviraj’, do konca popila kavo in v torbo vrgla še nepreizkušene igrače, nekaj oblačil in računalnik. Naslednjega dne sem se usedla v avto in se odpeljala dopustu nasproti. Destinacija: Bohinj, hotel Bohinj.

Ko sem ga po uri in pol vožnje zagledala, se nisem mogla načuditi. Vse na njem je klicalo po užitku, še posebej soba. Kombinacija lesa in ogledal je odklenila ključavnico med mojimi nogami in dala prosto pot moji domišliji. Iz torbe sem potegnila računalnik in se lotila pisanja. Presenečena sem bila, kaj je povzročilo nekaj miru in reda v moji glavi. Čas sem imela samo zase. 

Ko se je začel spuščati mrak in sem popila še zadnji požirek vina in ugasnila cigareto, sem pograbila eno izmed igrač in se odpravila pod tuš. Bila sem že pošteno utrujena in ravno prav umazana, da se je tista nežna prha prilegla bolj kot kar koli drugega. Še posebej z vibratorjem med nogami. Vendar se nisem ustavila tam. Na kraj pameti mi ni padlo, da bi prižgala televizijo. Ko sem pristala v postelji, sem iz torbe izvlekla novo igračo, na kateri bi se, če bi ostala doma, še nekaj časa nabiral prah. Zaspala sem v objemu orgazma. 

Čeprav nisem navajena na to, sem se naslednjega dne lotila bolj počasi, bolj umirjeno, veliko sem hodila, medtem pa so moji možgani ustvarjali nove zgodbe, pisali nove odstavke. Med namakanjem nog v prijetno hladni vodi sem končno razumela, zakaj je Bohinj tako privlačil Agato Christie. 

Pripodili so se temni oblaki, zato sem tako kot večina ljudi pobegnila v hotel. Na jezeru so ostali le Čehi na supih. Popoldne sem pisala na terasi hotela, pila vino in uživala v tišini. Še hiter sprehod in večerja, potem pa sem se odločila zgodaj zaključiti dan. Ko sem prišla v sobo, se mi je zdela drugačna in ob telefonskem pogovoru z mamo tudi ugotovila, zakaj. Igrače, ki so bile v postelji, tako kot sem jih pustila dan prej, so bile pokrite, postelja pa postlana. Močno sem upala, da naslednjega dne ne bom srečala nobene sobarice. Znova sem se predala posteljnim užitkom, čeprav nisem verjela, da mi bo to na tem dopustu uspelo. 

Moj obisk Bohinja je bil kratek, a sladek. O hotelu bi lahko napisala same presežnike, prav tako o samem kraju in ljudeh. Še posebej pa sem bila hvaležna sami sebi, da sem se na robu obupa, da bo dopust ostal neizkoriščen, odločila ter se odpeljala iz Gorenjske na Gorenjsko, kjer se je vrnilo tisto, kar mi je cel dopust manjkalo. Samota, mir in ščemenje med nogami.