Ko pridejo drugi časi

Odpiram en in drug računalnik. Berem novice, berem politične izjave, spremljam Twitter, pozorna sem na število okuženih in umrlih v Italiji, v Španiji, v Sloveniji. Prišli so drugi časi. V karanteni čas preživljam po svoje samo kadar imam za to čas. Se sliši smešno? Prej nadrealistično. 

Sem le ena od tistih, ki karantene zaradi koronavirusa, ne preživlja le doma, temveč nekaj dni na teden tudi v službi. In ne tisti prijetni, ki jo predstavim na svoji strani in bi se morda lahko nekoč spremenila v nekaj več. Ker to žal še ni na vidiku, se v času karantene, ko se peljem v službo, soočam s tesnobo. Z večjo, kot po navadi. 

Ko so razglasili karanteno, sem mislila, da bo to priložnost, da se moja glava spočije. Zavita v vato svoje sobe, bom reševala probleme sveta iz svoje postelje. Ker bo časa dovolj, bom pisala članke in ocene za stran, jogirala in se basala z Nuttelo. V pižami, brez spodnjih hlač. Omara je polna igrač, ki čakajo, da jih preizkusim. Kot mini počitnice. Končno bom imela čas zase. Seveda sem pri tem pozabila, da se bodo od zadaj po tiho prikradli panični napadi, tesnoba. 

Ko nastopi dan, ko moram v službo, me stisne. Ob kavi me prvič napadejo novice iz radia, pred katerim v napetosti sedita moja starša in poslušata, kako je z rizičnimi skupinami in novim virusom. Oblačim se počasi in pri tem pazim, da s čevlji ne hodim po stanovanju, da se ne prijemam kljuk, da se ne praskam po obrazu. Drugi val novic me doseže v avtu, in čeprav že vse vem, se moja ušesa ne morejo odlepiti od zaskrbljenega glasu novinarke. Kot droga.

Ko pridem v pisarno, si umijem roke, razkužim površine, razkužim roke in se lotim dela. Odmora nimam, ker me je strah zunaj spiti kavo in pokaditi cigareto. Čakam, da mine moj nikotinski manko in se rešujem z delom. Ko ob štirih popoldne hitim proti avtu, si roke znova razkužim, čeprav sem to naredila med službo vsaj petkrat. Pred avtom končno z razkuženimi rokami prižgem cigareto in obraz nastavljam sončnim žarkom. 

Na poti domov ponovim vajo, novice, pesmi kot so Zbudi me za prvi maj, Čas, Morilec in podobno ter mantra, ki se vrti v glavi: “Ne dotikaj se obraza!” Kljuke, ročaji, hitenje v kopalnico, umivanje in razkuževanje rok, divje slačenje in hitenje pod tuš. Šele nato nastopi delna mirnost. 

Moja resničnost so postali zdolgočaseni obrazi ljudi, ki znotraj svojega doma iščejo mir in upajo, da bo čim prej minilo. Da bo možno spet popiti kozarec vina v lokalu in se pogovoriti v živo z nekom, ki ti je blizu. 

Globoko v drugem tednu karantene so moji lasje razmršeni, nohti brez laka, noge kosmate in roke vnete od pretirane uporabe razkužila. Tesnobo in glavobole zdravim z orgazmi. Ko se stanovanje za petnajst minut izprazni, ko starša odideta na krajši sprehod, si privoščim pravi tretma. Hitro in sladko. Izkoristim tudi solo druženje z Netflixom. Medtem ko na glas igra komedija, se v tišini igram z gumbkom. 

Ko ne urejam strani ali delam za službo ali preizkušam igrač, se pustim zbombardirati iz vseh strani z novicami, ki privedejo v tesnobo in panične napade. Čeprav sem načrtovala nekoliko drugačen zapis ob obletnici svoje strani, pa časi tega ne dovoljujejo. To je moj DNK in moje trenutno stanje duha. Orgazmi so moja rešila bilka in v tem uživam. Kljub temu upam, da karantena čim prej mine.