Moj prvi, ne zadnji, ne najboljši

Prvi zapis? V dnevniku, pred desetletji. Prvi spletni dnevnik? Those Creamy Peaches je moj prvi. Prva erotična igrača? Vibrator, črn, trd vibrator.

Z izložbami erotičnih trgovin sem se prvič začela skrivoma spogledovati na koncu osnovne šole. Večina fantov je takrat varčevala svojo težko prisluženo žepnino za nakup zadnje številke Playboya, ki so jo potem ponosno razkazovali in se pogovarjali o slikah golih deklet, jih strigli in si jih lepili v zvezke. Nasprotno, so pogovori o spolnosti med dekleti veljali za sramotne. Zato sem sama, daleč od oči svojih prijateljic, ob koncih tedna, ko sva z mamo hodili v trgovine, čisto bežno preletela biče, perilo in ostale erotične pripomočke, ki so krasili izložbe trgovin na najini poti.

Včasih sem komaj čakala, da pridem iz šole in se lahko v miru usedem za računalnik in pregledujem strani takrat obstoječih spletnih trgovin. Želela sem si kupiti nekaj novega, nekaj, kar bo nadomestilo moje prste. Štetje preostanka žepnine me je privedlo do spoznanja, da si igrače ne morem privoščiti. Poleg tega nisem želela tvegati dostave izdelka na dom. Si predstavljate izraz na obrazu staršev, ko odpreta paket?  Najhujša mora vsakega najstnika.

Ker nisem našla druge poti,  sem svoje prijatelje, fante, edine, ki so takrat brez sramu govorili o spolnosti,  začela nadlegovati s tem, kako si za rojstni dan želim imeti vibrator. Vsako leto sem jim ponavljala svoje želje in mirno čakala. Nisem si želela imitacije pravega moškega uda, z močno poudarjenimi  in dobro vidnimi žilami. Bolje bi služil uri anatomije kot mojim minutam užitka. Želela sem si preprost vibrator in ga po nekaj letih čakanja tudi dobila. Točno za sedemnajsti rojstni dan. Ko sem odprla darilo, sem čutila, kako mi od sramu obraz preliva rdečica in kako me začenja ščemeti med nogami v nepopisnem pričakovanju novih dogodivščin.

Bil je čisto preprost, kratek, trd kot kamen, neupogljiv, neanatomsko oblikovan, na korenu obkrožen z bleščicami.

Prvič v življenju sem nestrpno pričakovala konec božičnih praznikov, da se lahko vrnem v varno zavetje svojih rjuh in preizkusim novo napravo. Končno se je zaključilo obdobje neprestanega ponavljanja krožnih gibov s prsti. In da se ne bo narobe razumelo, še danes obožujem prste, vendar si, če imam možnost, raje privoščim zabavo pod rjuhami s kakšnim dodatnim pripomočkom. 

Še slab teden sem čakala, da sem bila končno nekaj časa sama doma. Zaklenila sem vrata stanovanja in se v veselem pričakovanju namenila v sobo. Ko sem ga prvič vzela iz embalaže, mi je postalo jasno, da dopoldneva niti malo nisem dobro načrtovala. Seveda sem kot že mnogokrat prej, pozabila kupiti baterije. Moja frustracija je postala še toliko večja, ko sem odprla škatlico z rezervnimi baterijami. Ker sem prekleto trmasta tudi takrat, ko drugi že obupajo, sem se spomnila na vse možne daljince, ki so ležali po stanovanju. Terna! Baterije sem vzela ven in se zmagoslavno  vrnila v sobo.

Všeč mi je bilo vse na njem, tudi male bleščice, čeprav niso ravno v mojem slogu. Vibracije so bile preproste, nobenega posebnega programa, od najšibkejših, komaj zaznavnih bolj primernih za “ogrevanje”, do močnejših, ki naj bi zagotavljale najboljši orgazem na svetu.  Na otip je bil prijeten, sploh če sem ga samo prislonila in z njim masirala ščegetavček. Vau. Sčasoma sem se že začela igrati z jakostjo vibriranja, na koncu pa sem ga z veseljem vtaknila tja, kamor spada. In potem, kot da bi me ugasnil. Čutila nisem nič, še najmočnejše jakosti vibracije ne.

Kljub temu nisem takoj obupala nad njim, uporabljala sem ga še dolga leta potem. Redkokdaj sem ga sicer še porinila v “breskvico”, bolj sem ga uporabljala kot pripomoček, ki je zamenjal prste na mojem ščegetavčku in s katerim   sem doživela celo paleto orgazmov, od najšibkejših do najmočnejših.

Čeprav mi je vsa ta leta dobro služil, je prišel čas slovesa. Zamenjale so ga nove, telesu veliko bolj prijazne igrače, črni trdi vibrator pa je za vedno končal nekje na dnu moje omare.  

Kateri pa je bil vaš čisto prvi?