Viharni vrh

Bila sem na službeni poti v Španiji, daleč stran od sivine in megle, ko je nenadoma zazvonil telefon. Mama. Govorila mi je o filmu, ki si ga morava ogledati takoj, ko pridem domov. Ker sem bila sredi dela in tudi zares nisem imela nič proti kinu, sem hitro potrdila svojo udeležbo in se vrnila za mizo. Viharni vrh – naslov filma, ki mi bo krajšal sobotno popoldne. Na žalost nisem prebrala romana Emily Bronte, a vedela sem, da gre za tragično ljubezensko zgodbo. Kaj pa je hudega v ljubezenski zgodbi, ki si jo bom pri petintridesetih ogledala z mamo?

Preden sem vklopila letalski način, sem na letalu hitro preverila, v kaj sem se spustila in z izjemo par seksualnih prizorov, pri katerih bom stiskala ustnice v črto, se mi ni zdelo nič pretresljivega. Prišla je sobota in z njo Viharni vrh. V kinu nas je bilo okoli petnajst – midve, starejši pari in skupine starejših prijateljic (ena izmed njih je med filmom divje jokala). Spomnila sem se na Titanik in kako me je bilo v mojih rosnih letih sram pri prizoru seksa v avtu. Moj spremljevalec je bil namreč oče. A zdelo se mi je, da bo tokrat drugače. Bila sem dvajset let starejša, doživela že marsikaj in preživela bom tudi ta filmski večer z mamo. 

Film se mi je sicer zdel bolj primeren za na kavč kot filmska platna, a kljub temu je zgodba lepa, scena pa čarobna. Vseeno se ni izšlo tako gladko, kot sem predvidevala. Z razlogom sva si dvorano delili s pari in skupinami prijateljic. Zgodba je, čeprav tega nikoli eksplicitno ne pokaže, nabita z umazanostjo in polna seksualne simbolike. Razbita jajca, dotiki, samozadovoljevanje in seks. Brez stikanja organov na platnu, a veliko vzdihov in kremženja obrazov. Film, ki sem si ga, čeprav sem odprte glave, res težko ogledala z mamo. Oddahnila sem si, ko se je njuna velika ljubezenska zgodba končala in je sledil samo še tragični konec. 

Počutila sem se kot najstnica s ščemenjem med nogami, a zadrževanjem resnega, že malo zdolgočasenega obraza in upanjem, da mi ne bo spodletelo. Na srečo je v kinu črno kot v rogu. Ves čas sem bila hvaležna za te olajševalne okoliščine. 

Po koncu sem se spraševala, ali se mi je to vedno dogajalo, a se nisem mogla spomniti, kako je bilo zadnjič. V preteklosti, do mojega dvajsetega smo skupaj pogledali ogromno filmov in vem, da me je bilo ob takih prizorih globoko sram. Potem pa sem se navadila filme gledati sama, ali v družbi tistih, pred katerimi sem tudi med seks prizori lahko sproščena. 

Z mamo sem si v kinu ogledala drugačne filme – kot zadnjega, Belo se pere na devetdeset, ki je bolj družinska in bolj primerna za ogled z mamo kot Viharni vrh. Kljub temu me je pred tem filmom tolažilo, da Emily Bronte, pisateljica devetnajstega stoletja, ne bi mogla napisati romana, polnega umazanih podrobnosti. A pozabila sem, da so filmi prirejeni. Nisem čistunka in navadno obožujem take filmske prizore, vendar je odvisno od družbe, ali to pokažem, ali ne.

Delno potolažena sem bila šele med branjem prispevka klinične psihologinje, ki potrjuje, da je ogled seksualnih prizorov s starši pravo mučenje, ne glede na starost in tip družine. Vedno smo se imeli za odprto družino, a moj merilec neugodja poskoči vsakič, ko je na sporedu, kakšen izmed vročih prizorov. 

Moja reakcija je bila normalna, tako pri petnajstih kot pri petintridesetih. Lahko bi bila še tako sproščena, a očitno si globoko v sebi ne želim, da se seks in družina mešata. In verjetno je to tudi glavni razlog, da se je večina odločila za ogled Viharnega vrha s svojimi partnerji, ali prijatelji. Verjetno bom kaj podobnega še doživela, a vsaj vedela bom, da sem globoko v sebi normalna, če viharni vrh ostaja v meni. Spet bom stisnila ustnice in se pretvarjala, da je vse v redu, pri tem pa se zanašala na temo in mami pogled, usmerjen v platno.