Kako se je začelo in kako gre
Še en naliv, temno nebo, zaprto okno, kaplje po ravno ta teden opranih steklih. Letošnje poletje ni poletje zame. Nevihte, nizke temperature in nemogoča organizacija dopusta so moja polena med nogami in razlog, da so krila in kratke hlače, ki sem si jih kupila za to sezono, ostala v omari. Skupaj z vibratorji, ki me vabijo na nova popotovanja, čeprav v zavetju moje sobe.
Blog Those Creamy Peaches sem začela pisati pred dobrimi štirimi leti. Nisem človek obletnic, na to, da teče peto leto, sem se spomnila, ker bom kmalu prejela vabilo na službeni zdravniški pregled, ki ga imamo v podjetju vsakih pet let. Ker sem prepričana, da mi tretjega aprila leta 2024 ne bo v glavo padla nobena pametna ideja, kako obeležiti peti mejnik, ki se je skoraj da brez moje vednosti priplazil mimo.
Začetki postavljanja spletne strani so bili težki, a hkrati vznemirljivi in optimistični. Nekako tako kot naše poletno vreme. Jasno nebo, ki se v trenutku obarva sivo, krasijo pa ga bleščeče strele. Začelo se je z neumno idejo, ki pa se mi je zdela tako posrečena, da sem jo z odprtimi rokami pograbila in nikoli več izpustila. Kar naenkrat sem postavljala spletno stran in tolkla s pestjo ob mizo, vsakič, ko na najbolj neumno stvar nisem našla rešitve. Ob tem sem se seveda tudi na neki perverzen način tudi zabavala. S tem in drugimi pripomočki. Samo preselila sem se od pisalne mize do postelje. In ta posteljna dejavnost mi je šla res dobro od rok. Začuda tudi pisanje ocen.
Članki so mi povzročali več preglavic. Redko se mi je v glavi utrnila iskrica idej. Ko se je, so deževale, a to se je na začetku dogajalo pogosteje, s časom pa vedno redkeje. In tak je bil po navadi začetek bolj turbolentnih časov. V istem obdobju sem podrob neje začela soremljati še statistiko. In ta me je neredko vodila na rob norosti. Pripisovala sem ji velik pomen. Po eni strani je bilo to dobro, saj sem videla, kako se bralci obnašajo, po drugi strani pa slabo, ker sem nevede sem in tja pozabila na vsebino spletne strani.
A imeti spletno stran ni slabo. Ostala sem v okvirih svoje introvertnosti, a si dovolila kakšne pobege na druge svetove. V družabna omrežja, srečanja z erotičnimi trgovinami in odgovarjanja na vprašanja bralcev. Nobene težave nisem videla v opisovanju svojih seksualnih izkušenj, pa sem mislila, da bi to lahko bila največja. Nasprotno sem se veliko bolj ranljivo najbolj počutila prav pri zgornjih dejavnostih, ki mi še danes povzročajo nemalo težav.
Ravno zaradi njih sem letos verjetno padla v črno luknjo. Zaradi tega in zaradi drugih obveznosti, ki sem si jih letos zadala, se mi je zdelo, da vedno bolj tonem. Čeprav sem se lotila študija seksologije, ki me veseli, sem stran za mišjo dlako ali dve zanemarila. Pomagal mi ni niti koledar. Lovila sem roke in ob službi goltala seksološke priročnike in literaturo. Za nameček sem se bolj aktivno vrnila k jogi, v kateri sem našla mir in hkrati nov užitek, s katerim se je bilo vredno ukvarjati. Tudi profesionalno. Zato sem se trapica v tem turbulentnem času vpisala še na tečaj za inštruktorja joge in začela redno kvačkati. Vse za razvoj strani, a je vse drugo kot to. Seveda sem si vse morala popestriti še s sodelovanjem v tujih ‘affiliate’ programih.
Na sončno nedeljsko jutro, ko končujem pisanje tega članka, katerega namen ni bil moje pritoževanje, ker v vseh zgoraj naštetih stvareh res uživam, a bolj razumevanje ustvarjanja spletnih vsebin in odgovora na vprašanje, zakaj se občasno zgodi, da se mi sesuje svet. Včasih je to pomanjkanje energije, včasih pomanjkanje idej ali časa, a srce je še vedno na pravem mestu.
-0 Komentar-