Pita iz posebnega testa

Poletje, zima, jesen, ali pomlad, dež, sneg ali žgoče sonce, ni pomembna niti moja starost, da lahko takoj kot iz topa povem, kateri film želim gledati, kljub temu, da sem ga že neštetokrat, prvega in vsa njegova nadaljevanja s prvotno zasedbo. Ameriška pita, če se komu še ne svita!

Filme znam na pamet – od ikoničnega prizora “seksa” s toplo jabolčno pito do čudnega pubertetniškega vedenja in razganjanja. Čeprav gre v prvi vrsti za skupino fantov, ki raziskujejo seks in sklenejo pakt, da se bodo od devištva poslovili, še preden odidejo na faks, so mi bile njihove težave blizu. Če ne drugega, je dobro, da sem videla, da bi lahko bilo še hujše, kot je dejansko bilo. Filme sem gledala s prijatelji in sama. Še danes si pogosto priredim maraton prvih treh Ameriških pit in Reuniona, če imam čas. 

Moja generacija je film oboževala. Ne samo fantje, tudi dekleta smo bile prilepljene na ekran. Enako sem somišljenike in sogledalce našla v nekaj let starejših. Ko sem že mislila, da s to franšizo ne moreš zgrešiti pri nobeni generaciji, sem naletela na generacijo Z, katere zaničevalni odnos do tega filma mi ne bo jasen nikoli. 

Pred kratkim sem prebrala intervju z nekaterimi pripadniki te generacije, ki so leta 2020 testno gledali filme Ameriška pita, Stari, kje je moj Avto?, Nimaš pojma in Najboljša ekipa. Zdi se, da je bilo še največ pritoževanja čez Ameriško pito, čeprav so ga nekateri označili kot zabavnega. Drugi so bili nasprotnega mnenja. Film se jim je zdel butast in moteč, ker so bili glavni protagonisti “seksistične zgube, ki si ne zaslužijo ženske pozornosti”. Največji očitek filmu je bil, da je štirim fantom v glavnih vlogah pomemben samo seks in so pripravljeni narediti vse, da bi do njega tudi prišli. Prav tako se sprašujejo, kakšen odnos smo v času nastanku filma imeli do žensk in hitro dodali, da so sami v tem veliko boljši. 

Še bolj strogo je mnenje ženskega dela Z generacije. Bojijo se, da film spodbuja fante k nadlegovanju deklet in da jim je vse dovoljeno. Čeprav začuda spustijo prizore, ko prav dekleta nekatere izmed glavnih protagonistov spolno izkoristijo – Jima potrebna članica godbe, Fincha Stiflerjeva mama. Če Stifler prikazuje bolj divjo fantovsko plat, pa so ostali štirje, dva večna romantika, piflar, ki ga Stifler pretirano maltretira, in Jim, ujetnik poželenja in pričakovanj družbe, vsaj po mojem mnenju, do žensk spoštljivi. Poleg tega ta generacija vztrajno pozablja, da je to še vedno film in ta se gleda, no, kot film, ne samo kot odraz časa, v katerem je nastajal.

Moja, drugače precej zaničevana, milenijska generacija je film imela rada, ker je radoživo prikazoval pubertetniške težave, dobo pred socialnimi omrežji in pred množično dostopnim internetom. Prepoznali smo se v negotovosti, iskanju odgovorov na vprašanja o seksu, ljubezni in odraščanju. Enako se ni osredotočal na glamur najstništva, na zlobne navijačice in dobre piflarke, ki so kasneje zmagale, temveč na čisto navadne posameznike s težavami. Takrat se ob gledanju filmov nismo spraševali o komentarju družbe znotraj filma, temveč smo se želeli le nasmejati ob nerodnih situacijah brez strahu, da je kdo v Ameriški piti našel vzornika in zaradi tega ne bom več varno mogla iti na kavo. Da smo lahko prišli do trenutkov smeha, se je Ameriška pita morala zanesti tudi na komedijo absurda in tema, kot je seks v najstniški dobi, jim je na stežaj odprla vrata. 

Sem milenijka in največji zagovornik vseh Ameriških pit, filmov, ob katerih zardevam, se sprostim in pomirjena odidem spat. So moja časovna kapsula, ki nežno vrača v tisto obdobje, ki se rada spominjam kot zabavnega in čudnega. Moj nasvet generaciji Z: ne iščite globljih pomenov, samo naslonite se nazaj in uživajte. Morda pa vam film da idejo, kako preizkusiti pito še kako drugače.